4-letna deklica gre z očetom na sprehod v marino. Privoščita si sladoled in se usmerita proti vodi. Deklica dobi dovoljenje, da se sprehodi ob robu lesenega pomola. Na eni strani je njen oče v kratkih hlačah, na drugi globoka voda. Tu in tam se osvobodi očetove roke in poišče svoje ravnotežje. Potem ga znova prime za roko. Dekličina starša sta ločena; veseli se časa, ki ga preživi z očetom, on pa se smeji.

V drugi roki drži pločevinko piva, razlog za njegov smeh je opitost. Svojo pozornost namenja mimoidočim, ki jih navdušeno pozdravlja. Deklica si ga želi ves čas držati za roko. Sonce sije. Želi se umakniti od roba pomola. Namesto tega Maria upre svoj pogled predse in se osredotoči: ne sme se spotakniti.

Že veliko prej, kot so Marii diagnosticirali paranoidno shizofrenijo, je zunanji svet preplavil njena čutila z informacijami. Vse so se zlile v eno samo sporočilo: Nevarnost – pazi! Kot najstnica je Maria čuječe opazovala vse okrog sebe. Opazila je urejene domove, v katerih so živeli njeni sošolci; vsi so imeli svoje sobe. Njihovi predali so bili polni oblačil, ki so se jim prilegala, in ko so sedli h kosilu, so vsi govorili brez omejitev. Med obiski so v Mariini glavi rojile misli. Njena oblačila so bila umazana in premajhna. Ali bodo opazili? Če se bo odrasla oseba zazrla vanjo in jo kaj vprašala, ali bo znala pravilno odgovoriti? Maria se je pritajila. Kadar jo je kdo ogovoril, je odgovorila enozložno; če jo je kdo vprašal, kaj dela njena mati, se je zlagala.

Maria je veliko vedela o življenjih običajnih ljudi, oni pa niso skoraj nič vedeli o njenem – in želela je, da tako ostane. Vrata v Mariin svet so bila zaprta in stalno je bila na preži, da jih ne bi slučajno odprla. Mariina ušesa so slišala besede, ki jih njene prijateljice niso nikoli. Na kavčih so sicer morale sedeti poleg svojih mater, a nobena ni sedla na kavč in slišala svoje matere reči: “Tvoj oče je mrtev,” in izvedeti, da se je obesil.

Maria se ne spomni svoje reakcije na to novico. Ura je bila nekaj čez opoldne, sedela je na kavču. Po tem dogodku se je njena mati Mette pogreznila v temo duševne bolezni; izgubila je službo, zapustili so jo prijatelji in znanci, tonila je vse globlje – še vedno pa je imela Mario, ki jo je poskušala ponovno spraviti pokonci. Ko se je Maria vrnila domov iz šole, je njena mati ponavadi sedela v kotu kavča, točno tam, kjer je bila, ko se je Maria zjutraj poslovila od nje in odšla v šolo. Njena majica brez rokavov je bila popackana s cigaretnim pepelom in ostanki hrane. Včasih jo je Marii uspelo okopati. Toda Mette je bila tako težka in brezvoljna, da je vsak korak tega opravila za Mario predstavljal velik napor. 

“Želim si, da bi kdo posredoval prej,” pravi danes Mariina mati. “Bila sem zelo bolna in nisem mogla skrbeti za Mario. Toda tega nisem bila zmožna videti.” Dnevi so se potegnili v mesece, tako da je izpuhtelo poldrugo leto, preden so Mette sprejeli v psihiatrični oddelek bolnišnice.

V Mariini glavi lebdi spomin iz časa, ko je bila stara 16 let in je leto dni preživela v šoli s prilagojenim programom. Tam se je spoprijateljila z vrstnico in obe sta si našli fanta. Nastala je skupina štirih najboljših prijateljev. Nekega dne so se lovili z vodnimi pištolami in se močili s curki, vreščali in se drsali v milnici ter se potiskali pod prho, da so bili še bolj mokri. Nekaj dni je trajalo, da so vse počistili. To bojevanje v vodi je zelo živo zapisano v Mariinih mislih; to je bil čas, ko je bila njena glava še zdrava. Spomni se, da jih je bilo samo veselje, Ta spomin na veselje in srečo je še vedno bleščeč kamenček mozaika preteklosti. 

Ko se je vrnila domov, je začela hoditi v srednjo šolo. Vse se je odvijalo po željah. Zatem so se izmenjevala obdobja, ko je bilo vse v redu, in obdobja s težavami. Nato pa je bilo samo še slabše in slabše. Začela si je domišljati grozne stvari in fantazije so vzplamtele; morala se je spopadati z njimi, da ne bi postale resničnost. Na koncu je prišlo tako daleč, da je Maria čepela v kotu kavča in se tresla. Štiri leta kasneje je bila Maria sprejeta v psihiatrični oddelek bolnišnice.

Počutila se je tako osamljeno. V bolnišnici je srečala ljudi, ki so bili takšni kot ona, in ljudi, ki so jo razumeli. Maria se spomni dneva, ko je sedela na dvorišču in poskušala zmotiti svoje obsesivne misli z zibanjem nazaj in naprej. Ob njej je sedela medicinska sestra. Maria se ji je želela zaupati in medicinska sestra je ostala tam. Zatem so misli izbruhnile na dan. Maria se je zgrozila, saj se je spremenila v osebo, ki je mučila živali. V morilko. V požigalskega manijaka, ki je zanetil ogenj v hišah in se naslajal ob gledanju plamenov, ki so vse pogoltnili. Ustrašila se je, da se spreminja v nekaj nečloveškega. “Maria?” ji je rekla medicinska sestra. Maria je lahko čutila, kako jo boža po licu. “To so samo misli.” 

Marii so postavili diagnozo. Začela je jemati zdravila in bila odpuščena v skupinski dom za mlajše odrasle z duševno boleznijo. Vse je kazalo, da se je stanje uredilo. 

Toda še vedno je prihajalo do napadov, in kot pravi, se je med njimi počutila, kot bi ji žgali kožo. Napadi so bili pogosti. Ko se je spet lotila šolanja, je njen navijalnik las hotel požgati hišo. Ko je kupila cigarete, je grozilo, da bo eksplodirala bencinska črpalka. Zloben človek se je skrival v pralnici skupinskega doma. Maria se je skrila v svojo sobo in potegnila senčilo, ponoči pa je urinirala v skodelico, da ji ne bi bilo treba zapustiti sobe.

Ponovno je bila sprejeta v bolnišnico.

Psihiatrični oddelek je družba v malem, dom zelo raznolikih ljudi. Maria ga opisuje kot kraj, ki je varen in hkrati nevaren. Med svojim drugim bivanjem tam je srečala direktorja, ki je bil odpuščen in je vse izgubil, prostitutko, ki je zlorabljala droge in trpela zaradi posttravmatske stresne motnje, ter majhno žensko v 60. letih, ki jo je hudobno gledala, saj je bila prepričana, da ji je Maria ukradla moža. Spoznala je tudi dekle z isto diagnozo, kot jo ima sama, ter alkoholika po imenu Jan.

V Mariini glavi se je nek prizor ponavljal v neskončnost. Hudobnež je skočil nanjo in ji prerezal vrat. To so samo misli, si je Maria ponavljala iz dneva v dan, saj se je spominjala besed medicinske sestre; samo misli. Nekega dne na oddelku je njen namišljeni lik stopil v sobo za gledanje televizije, a takrat je bil iz mesa in krvi. Mario je močno udaril v dimlje in zakričal: “Prerezal ti bom vrat!” 

V dimljah jo je zabolelo. To ni bila fantazija. 

Ni je udaril moški. Bila je sumničava majhna ženska. Priteklo je osebje in posredovalo. Ali bi ji lahko pomagalo tudi v primeru, da bi bila Maria napadena ponoči? Ali bi se ženska prikradla v njeno sobo in jo umorila med spanjem? Maria je ležala v postelji popolnoma budna, zato je morala vzeti več uspavalnih tablet. 

Minilo je nekaj mesecev. Obsesivne misli so vztrajale, a Maria je bila lahko vse bolj ona sama. Dekle njenih let je ihtelo, Maria je sedla poleg nje in jo tolažila. “Vse bo v redu,” ji je rekla in dekle se je pomirilo. Štiri ure je igrala karte z Janom, ki ni bil nič drugega kot moški v njenih fantazijah. Klicala ga je striček Jan. Bil je popolnoma prepričan, da za Mario obstaja upanje. Pogosto ji je zagotavljal: “Vse to je zgolj nekaj, kar se dogaja sedaj.”

Majhna ženska je uspela izplavati iz psihoze in je Mario prosila odpuščanja. Maria je bila odpuščena v skupinski dom – začela je s posebnim zdravljenjem za mlajše odrasle s shizofrenijo, kjer je poudarek na zgodnjem posredovanju. V tej fazi je trenutno.

V sebi je odkrila nove vire moči. Nič več se ne počuti osramočeno. Piše mnenja in na radiu pripoveduje o svojih izkušnjah z duševno boleznijo. Sodeluje v nacionalni kampanji proti stigmatizaciji, v katero je vključena kot ambasadorka mladih duševnih bolnikov. Pred kratkim je prejela pismo dekleta, ki jo je prosilo za nasvet. To jo je napolnilo z nepopisnim veseljem. 

Kljub temu njena čutila ostajajo široko odprta. Med sprehodom po ulici Nørrebro jo vznemiri vonj kebaba in izpušnih plinov, blešči se ji rumena barva table, vrvež in ropot prihajata iz vseh smeri. Če jo kdo ogovori, sliši mehak zvok jezika, ko zadene ob nebo. 

Obsesivne misli je še vedno ne pustijo pri miru. Vztrajajo na primer, naj njena mati kadi točno tako kot Maria, z istim puhajočim zvokom. Maria si želi, da bi lahko več govorila o teh mislih, vendar je preveč nevarno. Mette puha cigaretni dim tako, kot ustreza Marii. Pogosto se družita; čas si krajšata z besednimi igrami, kartanjem, recitiranjem rim, da bi zmotili Mariine misli. Vsak dan si prek SMS-ov zaželita dobro jutro in lahko noč.

Namen Mariine terapije je v tem, da se ji pomaga ohranjati ravnovesje. Ponovno se je lotila šolanja in kmalu se bo začela pripravljati za naslednji izpit. Ljudje navezujejo stike z njo, ona počne obratno. “Ali lahko postanem tvoj prijatelj, Maria?” 

“Seveda! Sem zelo družabna.” 

“Lahko si prijatelj nekoga drugega – toda ali so tudi drugi lahko tvoji prijatelji?”

Premor.

“Domnevam, da je del mene še vedno sumničav.” Okleva. “Večina ljudi je najbrž prijateljev samo s površinsko Mario.” Toda pojasni, da se včasih pojavi tudi oseba, ki jo imenuje prava Maria. “Imam ljudi, ki jim zaupam.” 

“Včasih ima striček Jan prav.”