Bipolarna motnja je motnja razpoloženja, pri kateri pacienti izmenično doživljajo obdobja vznesenega in depresivnega razpoloženja.¹ Obdobje vznesenega razpoloženja se imenuje ‘manična epizoda’, obdobje depresivnega razpoloženja pa ‘depresivna epizoda’. Med tema dvema epizodama se lahko pacientovo razpoloženje normalizira, čeprav je pogosto nesposoben funkcionirati po svojih najboljših zmožnostih.¹

Bipolarna motnja je resno bolezensko stanje, o čemer priča tveganje za samomor, ki je pri teh bolnikih več kot 20-krat večje kot v splošni populaciji.² Približno tretjina pacientov z bipolarno motnjo poskuša narediti samomor.³

Manični simptomi in simptomi depresije se nahajajo na nasprotnih polih spektra razpoloženja, zato se bolezen imenuje ‘bipolarna motnja’.

• Manična epizoda¹ – oseba, ki doživlja manično epizodo, je videti nenormalno vesela in polna energije. Bolnik je izjemno zgovoren, od njega je slišati izjave v slogu: ‘Čutim, da sem na vrhu sveta.’ Postati utegne obseden z določeno dejavnostjo, kot je pisanje romana, ali pa se zdi, da njegove misli bežijo in jih je zlahka zmotiti. Človek spi malo, če sploh kaj. Loti se lahko tveganih aktivnosti, kot so nakupovalni pohodi, spolna promiskuiteta ali nespametne poslovne naložbe. Postane razdražljiv in v nekaterih primerih potrebuje hospitalizacijo. Simptomi lahko trajajo en teden ali več.

• Depresivna epizoda¹ – oseba, ki doživlja depresivno epizodo, je slabo razpoložena ter izgubi zanimanje za skoraj vse aktivnosti oziroma ji te ne prinašajo zadovoljstva. Več tednov skupaj se lahko počuti žalostno, prazno in brezupno, kar vpliva na njeno delovno sposobnost in interakcijo z drugimi.

Poznamo različne vrste bipolarne motnje, odvisno od prisotnosti in resnosti maničnih in depresivnih simptomov.1 V večini primerov se pri pacientih pojavljata obe vrsti epizod.¹

Na svetu je 46 milijonov ljudi z bipolarno motnjo,⁴ pri čemer sta oba spola približno enako zastopana.¹ Bipolarna motnja se običajno pojavi med adolescenco – 76 % bolnikov doživi prve simptome pred dopolnjenim 21. letom starosti.⁵ Večina prizadetih doživi več maničnih oz. depresivnih epizod, pri enem od štirih zdravljenih pacientov se ponavljajo vsako leto.⁶

Bipolarna motnja ima negativen vpliv na zaposlitveno sposobnost, delovno učinkovitost in prisotnost na delovnem mestu.⁷ Globalna raziskava Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je razkrila, da so ljudje z bipolarno motnjo v povprečju odsotni z dela 17 dni na leto.⁸ Po podatkih WHO je bipolarna motnja 12. najpogostejši vzrok zmerne do hude nezmožnosti za delo na svetu.⁹

Ljudje, ki jih skrbi, da imajo sami – ali njihovi bližnji – simptome bipolarne motnje, bi se morali za pomoč in nasvet obrniti na svojega zdravnika. Bipolarna motnja se diagnosticira na podlagi intervjuja z bolnikom, pri čemer so lahko v diskusijo vključeni tudi njegovi bližnji.¹⁰ Bipolarna motnja se pogosto napačno diagnosticira navkljub številnim ocenjevalnim lestvicam, ki pomagajo pri identifikaciji simptomov. Neka raziskava je pokazala, da je bilo 69 % bolnikom vsaj enkrat postavljena napačna diagnoza, največkrat depresija, in da lahko traja mnogo let, preden bolnikom pravilno diagnosticirajo bolezensko stanje.¹¹

Bipolarna motnja je ponavljajoča se bolezen, ki spremlja človeka vse življenje. Ko se mu enkrat postavi dignoza, se običajno priporoča kombinacija farmacevtskega zdravljenja in psihosocialne terapije.¹⁰ Odvisno od tega, ali bolnik doživlja manično ali depresivno epizodo, so potrebni različni načini zdravljenja.¹⁰