Ali je nekdo, ki si mrmra na avtobusu, pijan? Morda nor? Vsakdo lahko od daleč opazi takšnega človeka, pravi Ditte, ter hitro odvrne pogled in se usede nekam drugam. V šolskih dneh je Ditte pogosto občutila, da jo njeni sošolci obravnavajo na takšen način. Čudno dekle. Danes jo še vedno zanima, zakaj se je to zgodilo. Ko si ogleda svoje šolske fotografije, vidi skromno dekle z dolgimi lasmi, ki v ničemer ne izstopa. Deklica na šolskih fotografijah se smehlja, vendar je to zgolj fasada.

Ko je bila Ditte še majhna, so njeni materi diagnosticirali možganski tumor. Strah, da bo mati umrla, jo je pahnil v stanje stalne pripravljenosti. Približno ob istem času sta se starša ločila in v svojem otroštvu je Ditte naredila vse, kar je lahko, da ne bi bila v nadlogo. Bila je tako všečna, da je komajda obstajala, včasih se je zdelo, da je ni nikjer. Poniknila je v čarobni svet pravljic in domišljije, v katerem so palčki živeli pod drevesnim štorom v gozdu. V tem svetu je bila škratovka. Če jo je kdo prestrašil z izbruhom jeze, je bilo to zato, ker je bil ta človek v resnici škrat.

Od 7. do 10. razreda je Ditte vzdrževala posebno obliko agonije –in tako kot veliko drugim stvarem se je tudi temu tiho podredila. Lahko se zdi neškodljivo: vsako jutro se je z avtobusom odpeljala v šolo, vsako popoldne se je z njim vrnila domov. To je pomenilo, da se je dvakrat dnevno peljala z avtobusom, kar je pomenilo močan vdor v njeno osamo. Ditte sedaj meni, da se je njen notranji jaz zlomil, ravno na šolskem avtobusu, enkrat v 8. razredu, torej dolgo pred nastopom duševne bolezni. Danes, ko je odrasla, lahko pred seboj vidi 14-letno Ditte na avtobusu. Sproščeni otroci sedijo zadaj, zgube spredaj. Najstnica Ditte se usede v prvo vrsto zadnje polovice sedežev v upanju, da jo bodo manj zbadali, kot če bi sedela spredaj. Avtobus je nabito poln glasnih učencev, ki se vreščeče krohotajo. Ali se norčujejo iz nje? Prepričana je, da je temu tako. Sedež zraven nje je prazen. In odrasla Ditte pravi: “Nobena domišljija ne more rešiti tega dekleta.”

Ditte je med odraščanjem vedno znova poskušala na novo odkriti sebe kot “novo in boljše dekle”, ki bi bilo všeč drugim. Bila je neutrudno optimistična in prijetna. Nosila je enaka oblačila kot priljubljena dekleta. Kar naprej se je smehljala, čeprav je pod to površino njen notranji svet postajal vse močnejši. Na mnoge načine je postal veliko bogatejši in zabavnejši od njenega vsakdanjega življenja. Če se je med poukom dolgočasila, je lahko halucinirala in v mislih spremenila barvo učiteljičinih las iz bele v vijolično. Pričarala si je lahko majhnega leva in gledala, kako na katedru igra prizor iz pravljice Levji kralj. Nato pa je začel njen notranji svet pronicati v zunanjega, in sicer na načine, ki jih ni mogla nadzirati. Preganjati jo je začela množica obsesivnih misli: eno od svojih učiteljic je imela za čarovnico, in če sta bili na registrski tablici avtobusa izpisani začetnici njenega imena in priimka, Ditte ni vstopila nanj. Nosila je pare nogavic, pri katerih se je ena nogavica razlikovala od druge. Nikoli ni obula dveh enakih nogavic.

V Dittinih mislih je divjal vihar, ki se je vse bolj krepil. Pesmi, ki jih je slišala skozi dan, so se kopičile in sočasno predvajale. Misli so se vrtinčile brez objekta ali fokusa. “Občutek za smer je izginil,” pojasnjuje. 

Zgolj preprosta dejanja bi lahko bila smrtonosna. Vožnja s čarovničinim avtobusom bi ubila njeno mater. Obuvanje enakih nogavic bi ubilo njeno mater. Odgovornost za ohranjanje matere pri življenju je slonela na Dittinih ramenih. V srednji šoli je Ditte začela jemati antidepresive, toda zdravila niso mogla spremeniti ničesar v njeni resničnosti oziroma v njenih prizadevanjih, da bi jo ohranila skrito. “Moja fasada mi je pomenila vse,” prizna danes. “Za njeno vzdrževanje sem porabila vso svojo energijo.”

Oči so ji srepo sledile ne glede na to, kje je bila. Ditte je imela občutek, da se hočejo prepričati, da je svoja obsedna dejanja naredila pravilno. Oči so bile resnične. Bile so ravno tako resnične kot drevesa in listje na njih, opazovale so jo tudi z listov dreves. Ditte ni govorila o očeh, saj je bilo morda povsem normalno, da jih je videla. Morda so jih drugi ljudje prav tako videli in bi jo sodili kot šibko, ker se jih je bala. Ali pa bi jo označili za noro, zaradi česar bi jo zagotovo zaprli in nikdar več izpustili. Kakorkoli že, mislila je, da je nevarneje govoriti, kot biti tiho. Ditte je prehodila dolgo pot, preden je prišla na kraj, kjer so jo prevzele oči na listih.

Nekaj v njej je počilo, ko je bila stara 14 let, kasneje pa so se razpoke le še poglobile. Izrazile so se kot socialna anksioznost, depresija, obsesivne misli in škodovanje sami sebi – kar je končno izbruhnilo na dan v obliki psihoze. Bilo je proti koncu leta 2012. Štela je 20 let. Delala je v supermarketu, kjer se je zaposlila po uspešno zaključeni srednji šoli. Nekaj mesecev prej je obiskala psihologa, ki ji je svetoval, naj preneha z jemanjem antidepresivov. Kot pravi, bi morala takrat miniti abstinenčna kriza. Zatem so se na listih pojavile oči.

Ditte je materi obljubila, da se ne bo nikoli pustila hospitalizirati. Zgodilo pa se je, da je bila na voljo možnost intervencije, s katero se je Ditte strinjala. Lokalni center za duševno zdravje je imel ambulantni program za zgodnje odkrivanje psihoze. Mati in hči sta se obrnili nanj. Prvi obisk v ordinaciji je za Ditte pomenil točko preloma. Takoj je bila napotena na zdravljenje. Diagnosticiranje hčerine bolezni je mater močno pretreslo. Ditte je čutila nasprotno – zdelo se ji je, kot bi z njenih ramen padlo breme. Ni bilo normalno, da je tako trpela, kot je; zdravi ljudje niso čutili, kaj prestaja. Od nje se ni moglo pričakovati, da bo vse to zdržala.

Danes, pet let po tisti zimi, Ditte dela kot učiteljica. V sebi je našla oporne točke – in postala nekdo, ki mu lahko drugi zaupajo. Prepričana je, da so leta molka okrog nje ustvarila kletko in da jo lahko odprtost glede svoje diagnoze osvobodi. To pa še ne pomeni, da ji lahko odprtost prihrani bolečino, saj so njena ranljiva mesta pogosto na udaru. Ko je postala učiteljica za vodenje razredne ure v 8. razredu osnovne šole, je ena od mater na spletu odkrila, da je Ditte govorila o svoji shizofreniji. Ta mati je pisala staršem drugih učencev in dejala, da jo nova učiteljica navdaja z izjemnim nelagodjem. “Bila sem prestrašena,” se spominja Ditte. “Ali me bodo vsi starši zavrnili? Ali bom izgubila zaposlitev?” Njen prvi impulz je bil, da zadevo zadrži zase. Potem ko je to zaupala kolegici, pa se je odločila za posvetovanje z ravnateljico, ki je Ditte rekla, naj se ne obremenjuje s tem, ter ji zagotovila svojo podporo.

Ditte spoznava, da s svojo zgodovino duševne bolezni ni takšna kot drugi ljudje. Po drugi strani pa ji je njena mučna preteklost omogočila pridobitev posebnih veščin. Ima odličen občutek za razpoloženja drugih. Sposobna je zaznati drobne spremembe izraza na obrazu, prav tako je bolj senzitivna za otroke s psihološkimi težavami. Ditte takoj zazna, ali se otrok smeji iskreno ali je ta smehljaj narejen in predstavlja samo otrokovo masko. Takšni otroci večkrat ne vedo, kaj naj rečejo. Ditte jim pri tem pomaga, saj ve, kako jih je treba vprašati.

Majhna deklica gleda v svoje dlani med časom za dremanje. Pretvarja se, da je vsak prst človek. To je Dittin najzgodnejši spomin. Sedaj je postala oseba, ki je doštudirala za učiteljico, čeprav so jo terapevti svarili, naj se ne loti študija, saj so predvidevali, da ji bo spodletelo. Postala je nekdo, ki se dobro znajde v zahtevni službi, kjer je zaposlena za polni delovni čas. Postala je oseba, ki je posvojila zapuščenega mucka s hudo očesno okužbo. Ta mucek je postal močan maček, ki je del njene družinice. Sedaj se ji v življenju odpirajo še ena vrata.

Ditte bo s svojim fantom imela otroka. Vedno si je želela postati mati. Ve, kakšna mati bo – nikakor ne tipična gospodinja. Takole pravi: 

Ditti se svetijo oči, njen obraz je poln veselja, ko opisuje, kaj je v njenih mislih. To je Dittin pravi obraz in ne boji se ga pokazati.